Vse to kar prikazujem v muzeju, sem mladih letih doživljal sam. Bil sem kmečki fant, ki so mu starši namenili ‘zdomarsko’ prihodnost. Zato sem ostal na kmetiji in se uvajal tudi v krošnjarjenje.
Delal sem tudi z vsem razstavljenim orodjem in za vsako razstavljeno napravo ali pripomoček lahko povem dvojo resnično doživeto zgodbo. Kot mladenič sem sčasoma dojel, da na tak način ne bo pravega kruha ne zame in ne za mojo bodočo družino. Odšel sem v šole in se pri tem nekaj naučil. Naučil sem se tudi to, da je treba spoštovati preteklost! Lahko rečem, da sem eden redkih še živečih ljudi, ki kar prikazujem v muzeju, sem tudi doživljal sam . V tretjem življenjskem obdobju se trudim zabeležiti čas v katerem sem živel in ga, hvala bogu živim še danes. Vse, kar zapišem in je prikazano v muzejuje z namenom, da bi čim več vèdenja ohranil zanamcem.
Osebna predstavitev
Pripadam starejši generaciji (1939). Po osnovni izobrazbi sem tekstilec. Ob delu sem diplomiral na Višji upravni šoli. Vmes sem študiral tudi na Višji ekonomsko komercialni šoli v Mariboru in Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vendar študijev nisem dokončal.
V Kranju sem obiskoval Srednjo tekstilno šolo in na Glasbeni šoli študiral solo petje in klavir. Znanje klavirja pozneje nisem utrjeval, medtem, ko mi je petje še sedaj kulturna in družbena sprostitev. Prepeval sem v PZ Svoboda Ribnica in 25 let v Partizanskem pevskem zboru. 18 let sem prepeval v kvartetu Zvon. Leta 2023 sem se ponovno vrnil v Partizanski pevski zbor.
Preden sem šel v srednjo šolo, sem bil nekaj mesecev po odsluženju vojaške obveznosti, kot zdomec v Nemčiji, kjer sem si zaslužil za stroške prvega leta šolanja na Tekstilni šoli.
V srednjo šolo sem se vpisal po večletnem premoru po končani nižji gimnaziji. Že v tem času me je veselilo pisanje na temo ribniškega suhorobarskega življenja. Zgodbe o Ribničanih sem pisal v lokalne in regionalne časopise. Po upokojitvi leta 2000 sem napisal prvo knjigo leta 2005. Pozneje jih je nastalo še nekaj tako, da v letu 2025 izdajam 16. knjigo. Več o moji pisateljski dejavnosti dobite na: Wikipedija – Ivan Šega.
Ker sem 2010 ustanovil Kulturno etnološko društvo in sem knjige izdajal v okviru tega društva. Pozneje sem prešel na izdajanje preko založnikov. Od leta 2000 in dalje sem ‘ustvarjal’ Maticovo etno hišo. Ime je dobila po mojem dedu Matiji – Maticu, ki je bil začetnik domačije, na katero sem se vrnil v pokoj po 40. letnem življenju v Ljubljani.
Leta 2008 sem postavil obeležja križevega pota od MEH do cerkve pri Novi Štifti. Od leta 1977 sem se ukvarjal do 2022 tudi s čebelarstvom. Leta 2022 sem čebelarstvo opustil. Več desetletij sem bil tudi motorist. V času službovanja sem se redno izobraževal na raznih tečajih, kar poskušam tudi še dandanes.
Pred MEH sem postavil dve suhorobarski skulpturi, ki dajejo patino vsebini MEH.
O mojih drugih dejavnostih lahko preberete na: